Domov | Kontakti | Kazalo strani

PRESAJENO SRCE - POGOVOR S HERMANOM KUMPREJEM
PRESAJENO SRCE - POGOVOR S HERMANOM KUMPREJEM

TUDI PRESAJENO SRCE JE ZLATO

Pogovor s HERMANOM  KUMPREJEM, članom našega Kluba s
presajenim srcem

Herman, kako ti bije presajeno srce?

Krasno, kot moje staro, ko je bilo še zdravo. Brez bolečin ali aritmije, z dovoljeno obremenitvijo srčnega utripa do 160, skratka brez težav celih deset let. Prva leta po presaditvi sem v prsih nekako čutil srce, sedaj pa tudi to ne več.

Ali veš, od koga si srce dobil?

Vem le to, da sem ga dobil od 19 let stare punce, ki je umrla v prometni nesreči, iz okolice Maribora. Bila je darovalka vseh organov. Tako mlada pa tako humana in nesrečna.

Od mlade punce. Poeti rečejo»ljubezen mojega srca«. Si se torej na novo zaljubil?

Dobil sem novo, zdravo črpalko krvi in nič več. Razum in čustva izhajajo iz glave, dobre in prijetne občutke pa najbrž zaradi usodnega pomena srca za življenje človeka povezujemo oziroma poimenujemo s srcem. Seveda pa je novo srce povzročilo novo, zdravo življenje, posledično pa optimizem, zadovoljstvo in srečo mene in vseh mojih.

Ali veš, koliko Korošcev živi s presajenim srcem ali pa jim je presajeno srce vsaj podaljšalo življenje?

Kolikor vem, sem trenutno edini živ. Smo pa v teh desetih letih štirje dobili presajeno srce. Poznali smo se, srečevali na pregledih pa tudi drugače. Vsak je po svoji poti prišel do drugega srca, zaradi različnih vzrokov, bile pa so tudi velike razlike med nami v zdravstvenem stanju po operacijah. Danes lahko rečem, da mora imeti srčni bolnik, da dobi novo srce, veliko sreče. Vprašanje je, ali ga sploh dočaka, ga je sposoben sprejeti, je tisti trenutek sposoben za operacijo, se telo ustrezno odzove itd. Že navaden prehlad prepreči presaditev, srce pa je na razpolago le nekaj ur. Jaz sem imel veliko srečo.

Tvoja pot od zdravega lastnega srca do življenja s presajenim srcem je dolga, zapletena in naporna. Opiši nam jo.

V mladosti sem bil zdrav. Skakalec na smučeh, nogometaš, poln energije in zdravja. Tudi pozneje, ko sem kot vodovodni inštalater opravljal redne zdravniške preglede, me niso nikoli opozorili na visok holesterol ali krvni tlak.

Potem pa v mojem 31. letu starosti kot strela iz jasnega! Med  prazniki v novembru 1980 naenkrat ostra bolečina v prsi, vrat in ramo. Dežurni zdravnik je rekel, naj pridem po praznikih. Ko sem prišel, me je splošna zdravnica poslala k internistu, ki pa je brez vsake preiskave ugotovil, da so bolečine živčnega izvora. Čez 14 dni so me poslali v službo, delali smo v Mariboru, a sem zaradi neprekinjenih bolečin v prsih že prvi dan med delom šel v ambulanto. Takoj so me dali na EKG, ugotovili srčni infarkt, nato pa me z rešilcem odpeljali v bolnico, kjer sem bil 15 dni na intenzivni, skupaj 35 dni v bolnici, nato pa 9 mesecev v bolniški. Po prihodu iz bolnice sem bil popolnoma fizično uničen, čez približno tri leta sem začel z daljšimi sprehodi, živahno hojo pa tudi rahlim tekom. Premestili  so me tudi na fizično lažje, a bolj odgovorno delo. Vse je kazalo, da bom starost dočakal v kar zdravem stanju, tudi s športom sem se začel spet ukvarjati.

Potem pa v 42. letu starosti leta 1991 še ena strela. Neko soboto pri delu na vrtu začutim ostro, meni že znano bolečino v prsih, a je postopno ponehala. V nedeljo slabo počutje brez bolečin,v ponedeljek v službo in spet napad bolečine. Nehal sem z delom in se v torek zjutraj  sam odpeljal v bolnišnico Slovenj Gradec, kjer so takoj ugotovili napade angine pektoris ter enega ali več srčnih infarktov. Potem pa spet popolna fizična odpoved, postopno, počasno, mukotrpno okrevanje in spet sem se postavil na noge.

Po pregledu zamašenosti krvnih žil na vratu in srcu (koronarografija)

so mi nato leta 1995 vgradili žilni obvod (bypass) v vratno krvno žilo, leta 1996 pa tri žilne obvode na krvnih žilah srca. Nameravali so mi vstaviti štiri obvode, pa mi četrtega niso, ker je bila srčna mišica že preveč poškodovana. Tedaj mi je zdravnik prvič omenil, da je srčna mišica hudo poškodovana in prvič sem se tudi sam bolj resno vprašal o svoji nadaljnji usodi.

Tri dni po operaciji sem doživel še srčni zastoj, ker pa sem bil v bolniški sobi pod kontrolo, so to takoj opazili  in mi rešili življenje. Nato sem na intenzivni negi čakal na defibrilator in ga čez 25 dni tudi dobil. Menda sem bil 4. Slovenec, ki so mu vgradili to drago napravo.

Kljub boljši prekrvavitvi srca zaradi treh žilnih obvodov, nadzora srčnega utripa zaradi vgrajenega defibrilatorja in rednega jemanja zdravil se mi je začelo zdravstveno stanje dramatično slabšati: fizično pešanje telesa, stalna utrujenost, težave z dihanjem in odvajanjem vode, psihične težave itd. V treh naslednjih letih se mi je defibrilator vključil 19-krat in mi vsakič na novo rešil življenje. Potem mi je enkrat v letu 1999 moja kardiologinja dr. Cirila Slemenik Pušnik omenila, da bo potrebna presaditev srca in začela postopek za uvrstitev na čakalno listo. Decembra 1999 so me na Klinični center poklicali na tritedenske preglede za uvrstitev na čakalno listo in me 12. februarja 2000 obvestili, da sem na listo tudi uvrščen. Potem se je za družino začelo čakanje, polno upanja, negotovosti pa tudi strahu. Vedno dosegljivi na telefon,vedno spakirana prtljaga,vedno na čakanju in pričakovanju! In končno 17. avgusta 2000 ob pol treh zjutraj zazvoni telefon: »Pridite zjutraj v Klinični center, imamo srce za vas!« Ne vem več, kaj je meni in mojim tisti dan rojilo po glavi, bili smo v šoku in dramatičnem pričakovanju. Zjutraj z rešilcem v Ljubljano, nato cel dan pregledi in priprave na operacijo. Istočasno so zdravniki seveda skrbeli za srce nesrečne darovalke. In okrog 16. ure popoldan sem zaspal. Ob 20. uri je klicala žena, povedali so ji, da so me ravno odpeljali iz operacijske dvorane. Naslednji dan popoldne sem se začel prebujati. Naprej sem zaznal skupino ljudi okrog svoje postelje, prepredene s cevkami, kabli, aparaturami. Naenkrat zazvoni telefon in dr. Tomislav Klokočovnik, moj glavni kirurg, mi ga da: »Žena vas kliče.« V nekaj urah sem se počutil kot prerojen, normalno dihanje, brez vsake bolečine ali tiščanja v prsih, enostavno brez prejšnjih težav. Srce nesrečne mladenke se je v meni dobesedno razživelo. V nekaj dneh se je iz mojega telesa izločilo okrog 20 litrov tekočine, ki je prej zastajala, po treh dneh sem sedel na postelji, naslednji dan že vstal in potem počasi napredoval.

Zaradi bolnišnične okužbe sem ostal v bolnišnici 17 dni, pet dni predolgo, potem pa se kot prerojen na veliko veselje družine vrnil v svoje Kotlje. Postopno sem spet začel krepiti svoje telo, opravljati normalna hišna in vrtna dela ter hoditi. Tudi o depresiji vse od uvrstitve na čakalno listo ni ne duha ne sluha. Zdelo se je popolno, toda saj vemo, kako je »če ima hudič mlade« …

15 mesecev po presaditvi, 5. januarja 2002, sem doživel možgansko kap. Čeprav so moji bliskovito ukrepali in sem bil takoj z rešilcem prepeljan v bolnišnico, sem doživel obsežno poškodbo možganskih celic. Potem sem se spet učil hoditi, še sedaj imam težave pri hoji in ravnotežju, izgubil sem občutek za mraz itd. Za razliko od srca so mi možgani pustili številne posledice, ki mi otežujejo življenje. Kljub temu sem se spet postavil na noge; najprej s terapijami, potem z vztrajnim gibanjem, tudi na sobnem kolesu, sedaj že skoraj dveurno živahno hojo vsak drugi dan, z vsakodnevnimi vrtnimi in hišnimi deli, telesno vadbo v Koronarnem klubu itd. Tudi računalnik smo kupili, da me ima mladina kaj učiti in da skrbim za vadbo možganov.

Kateri so po tvoje, kot laiku, glavni vzroki za tako dramatično pešanje srca?

Najbrž dva srčna infarkta ali več, ki so mi tako usodno poškodovali srčno mišico, da srce ni bilo več sposobno opravljati svojih funkcij. Zaradi preveč odmrtega tkiva je začelo slabeti, porušil se je srčni utrip, poslabšalo se je delo pljuč, ledvic in vse je drvelo samo navzdol v skorajšnjo smrt. Zahvaljujoč medicini in humani darovalki so mi še pravočasno rešili življenje.

Si na tej svoji mukotrpni poti naredil tudi kakšno napako?

Težko je govoriti o napakah. Tedaj, pred tridesetimi leti, med nami laiki ni bilo dosti znanja in govora o tem, da je lahko bolečina v prsih tudi posledica srčnega infarkta. Poleg tega sem bil tedaj v svojem enaintridesetem letu starosti zdrav, na višku svojih moči in le kdo bi pomislil na srčni infarkt? Celo zdravnike je zavedla moja mladost in so kljub očitnim znakom infarkta najprej sumili na psihične vzroke. Seveda pa sem se kljub temu pri obeh infarktih preveč obiral in prepozno prišel v bolnišnico.

Kaj pa zdravniki, imaš do njih kakšno zamero?

Seveda ne morem mimo občutka, da so bili ob mojem prvem infarktu kar trije zdravniki površni in nestrokovni. Dežurni in splošni zdravnik ter internist me kljub očitnim znakom srčnega infarkta niso resno pregledali, zato naredili veliko napako in mi ogrozili življenje. Sicer pa mi zdravniki že trideset let rešujejo življenje, le kako zamero naj bi imel? V tridesetih letih tako hudih zdravstvenih težav v njih ne spoznaš le vrhunskih medicinskih strokovnjakov, ampak v skoraj vseh predvsem čudovite, zavzete in zdravju ljudi predane osebnosti. Posebej se zahvaljujem dr. Cirili Slemenik Pušnik, dr. Borutu Geršaku, dr. Tomislavu Klokočovniku in dr. Hermini Osojnik.

Kaj pa nam laikom svetuješ?

Živimo aktivno in zdravo. Če pa začutimo bolečino v prsih, ki se širi v vrat, rame, morda levo roko in je nova, takoj pokličimo 112, da pridemo čim prej v bolnišnico in nam ustavijo propadanje srca. Nikakor ne čakati tako kot sem jaz.

Sicer pa dosledno upoštevati zdravnikova navodila,opustiti nezdrave razvade, kot je alkohol ali tobak, uživati čim manj živalskih maščob, priporočam pa veliko sadja in zelenjave, vse ostalo pa v zmernih količinah. Koristno se je veliko gibati v naravi, plavati v ne pretopli vodi, telovaditi itd. Naučiti se je treba poslušati svoje telo, redno meriti holesterol in krvni tlak ter seveda tudi ukrepati,če so odstopanja od zdravega. Pomembno si je življenje urediti tako, da ne prihaja do stresnih stanj, in se naučiti pogovarjati o zdravju. Ne skrivati svojih bolezni, prenašati moramo svoje izkušnje na druge in izkušnje drugih nase.

In za konec: se tudi tebi zdi, da ob takšnih težkih bolezenskih dogodkih najbolj trpijo naši svojci, ki nimajo druge možnosti, kot da čakajo in upajo?

Seveda, moja bolezen je duševno prizadela celo družino. Ko sem bil v bolnišnicah, še posebej ob operacijah, je bilo za njih najteže. Vsaka minuta čakanja se jim je vlekla kot dan, dokler niso zvedeli, kaj se z mano dogaja. Tudi meni ni bilo lahko, postal sem občutljiv na vsako besedo. Na mojo srečo je družina to razumela in se mi prilagodila. Zato naj bodo družine tudi ob takih dogodkih strpne in naj živijo v slogi naprej. Za premagovanje mojih kar težkih zdravstvenih težav in s tem za samo moje življenje ima moja družina neprecenljive zasluge, za kar se jim tudi iz srca zahvaljujem.

                                                                                      Spraševal in zapisal Ivan

 


Copyright © 2011 Koronarni klub Mežiške doline. Vse pravice pridržane. Produkcija Kopje d.o.o.
   
Na naši strani uporabljamo piškotke za analizo strani in z namenom izboljšanja uporabniške izkušnje. Z nadaljno uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. STRINJAM SE! Več o piškotkih